Danes se veliko nevzgojenosti in nediscipliniranosti otrok pripiše hiperaktivnosti. Mnogokrat slednje seveda ni vzrok za otrokovo obnašanje, so pa primeri, ko je treba to motnjo v razvoju vzeti povsem zares. Kako prepoznati hiperaktivnost in kaj storiti, če ugotovite, da jo vaš otrok ima?
Prvi in najpogostejši znaki do impulzivnost, nemir, hitra razdražljivost, šibka koncentracija in pozornost, slab nadzor gibov, slabše motorične spretnosti, itd. Navadno je te otrokove vedenjske posebnosti mogoče opaziti že v predšolskem obdobju, kljub temu pa se večina staršev motnje zave šele v času vstopa v šolo.
Hiperaktivnost oziroma hiperkinetični sindrom pomeni pretirano nemirnost otroka. Gre za pomanjkanje pozornosti, ki se kaže v povečani gibalni aktivnosti in zmanjšani zbranosti. V primerjavi z vrstniki ima tak otrok povečano potrebo po gibanju, ki navadno ni smotrno ali pa je celo vedenjsko in okoljsko neustrezno. Otroci, ki so hiperaktivni, tudi hitro menjajo dejavnosti, pri nobeni igri pa ne zdržijo dolgo časa.
Pri soočanju z motnjo hiperaktivnosti se starši lahko obrnejo na strokovno pomoč, saj bodo sami le v zelo redkih primerih hiperaktivnosti lahko kos. Izjemnega pomena za takšnega otroka je ljubeča in sprejemajoča družina, ki ga podpira in ki je nekakšna protiutež neuspehom, sporom in stiskam, ki jih takšni otroci pogosto doživljajo v šolskem okolju. Starši naj takega otroka usmerjajo in ga spodbujajo k dejavnostim, ki otroka zanimajo ter pri katerih je uspešen. To pozitivno vpliva na otrokovo samopodobo. Nekoliko večji izziv je postavljanje mej takemu otroku – meje naj bodo postavljene potrpežljivo, a trdno, saj predvidljivi okvirji pozitivno vplivajo na motnjo hiperaktivnosti.